Ali smo kristjani?

Viktor Andrejek | 06. Marec 2016 (BCE Maribor)

BCE Maribor

Ali pripadamo Jezusu; ali smo kristjani?

V Apostolski delih 11,26 beremo: **V Antiohiji so učence najprej začeli imenovati kristjane!** Če bi se danes dopoldan sprehodili po ulicah Maribora in spraševali ljudi: *Kdo je kristjan?* bi dobili različne odgovore. Nekateri bi rekli, da je kristjan oseba, ki živi v krščanski deželi. Drugi bi trdili, da je kristjan oseba, ki je rimo-katolik; ali pa evangeličan. Spet drugi bi trdili, da je kristjan tisti, ki vsako nedeljo gre v cerkev. Spet drugi bi povedali, da je kristjan tisti, ki dela dobra dela. Ali pa, kristjan je tisti, ki se je dal krstiti kot otrok.

Če bi nas nekdo vprašal: »Kdo je zdravnik?«, bi znali točno odgovoriti… Če bi nas kdo vprašal: »Kdo je medicinska sestra?«, bi tudi znali pravilno odgovoriti.

Če bi nas kdo vprašal, kaj dela avtomehanik, bi tudi znali točno odgovoriti. Sigurno ne bi rekli, da avtomehanik peče kruh, temveč rekli bi, da avtomehanik popravlja avtomobile.

Poglejmo kaj Sveto pismo pravi glede tega, kdo je kristjan

Kaj še ni svetopisemsko krščanstvo?

1.Delati dobro. Delati dobro še ne pomeni, da smo svetopisemski kristjani.

Tudi humanisti, ateisti, muslimani in drugi iz svojega občutka za pravičnost in zaradi socialnega prepričanja skrbijo za uboge in za ljudi, ki so v stiski. Vendar ti ljudje zaradi tega še niso kristjani. Tudi oni sami bi bili ogorčeni, če bi jih nekdo imenoval kristjane. 

2. Moliti. Sama molitev nas še ne stori kristjane.            

Na stotine milijonov ljudi moli dnevno z velikim naporom in požrtvovalnostjo. To je dokaz, da Bog in hrepenenje po Bogu obstaja, toda ti molilci  niso kristjani. Resnica je, da v vsakem človeku tiči potreba po predanosti, čaščenju, potreba po varnosti  in naklonjenosti »višjih sil.« 

Presenetljivo je, da tudi tako imenovan moderen človek, izobražen, na mnoge načine zavarovan, živi v strahu in pričakuje pomoč od neumnih, mrtvih prinašalcev sreče – tudi to je ene vrste vere in molitve! Vprašanje je, komu v takšni molitvi zaupamo (dimnikar, mačka leti čez cesto, številka 13., držim ti pesti, trikrat potrkaš po mizi).

Veste kdo je moja sreča? Moja sreča je  Jezus, ki je umrl, Jezus, ki je vstal in živi! Moja sreča je Bog Oče, Sin in Sveti Duh! Jezus je moje upanje, Jezus je moje življenje, Jezus je moja sreča in od Njega je odvisno moje življenje in moja večnost! Ljudje v stiski ali življenjski nevarnosti  včasih kličejo Boga, svetnike ali celo svojo mater. Od zunaj pričakujejo pomoč in priznajo pri srečnem izidu: »Imel sem srečo« ali »Še enkrat mi je uspelo«.  Res je, če tudi nekdo kliče Boga in je njegova molitev uslišana, to še ne pomeni, da je ta oseba kristjan. To lahko kaže, da Bog v svoji milosti, v svoji ljubezni in v stiski rad pomaga. Žal mnogi tega ne spoznajo in se ne spreobrnejo. Spomnim se enega dogodka v naši vasi. Naš tretji sosed je bil komunist in potem se je zgodila nesreča; les se je zvalil na njega. In v tej nesreči je vpil glasno in molil. Po daljšem okrevanju v bolnici se je za njega dobro končalo, vendar na žalost ni postal kristjan, ne takšen, kot ga opisuje Sveto pismo. 

3. Obiskovati cerkev. Če hodimo v cerkev brez osebnega doživetja Jezusa, še nismo kristjani.

Vsi resnični kristjani po svetu pa imajo potrebo po tem, da obiskujejo bogoslužje. Pa ne, ker bi jih ta delala kristjane, pač pa, ker hočejo imeti možnost, da pri krščanskem bogoslužju poslušajo Božjo besedo, da se lahko srečajo z drugimi kristjani in lahko uporabijo svoje darove v službi drugim. Pravi kristjan gre v cerkev, ker je doživel Boga in ga želi ponovno doživeti in Boga častiti.

4. Krščevanje otrok. Tudi, če smo bili krščeni kot otroci, še nismo zaradi tega kristjani.

Običajen krst, krst na milijone malih otrok, kakršnega velike cerkve prakticirajo je Svetemu pismu tuji. Dojenček, ki ga krstijo, ne more verjeti. Ta, katerega krščujejo, je torej neveren, nedoleten, ta ne more niti dvomiti niti verjeti! Kljub temu cerkev zagotavlja, da so otroku ob krstu odpuščeni vsi grehi. Po tretjem stoletju cerkvene zgodovine so ljudje uvedli v cerkev pojem »izvirnega greha«.  Na ta izvirni greh so naložili prav tako napačen krst otrok. Krst dojenčkov naj bi opral izvirni greh. Sveto pismo o tem ne govori.

Biblija jasno govori v Ezekielovi  knjigi 18 v SZ, da sin ne bo trpel za očetovo krivdo in obratno, oče ne za sinovo. Nihče ne deduje grehov svojih staršev, zaradi katerih bi ga Bog potem zavrgel. Vsak človek bo odgovarjal za svoje življenje. **Kar človek seje, bo tudi žel!** beremo v Svetem pismu. Kristjani ne postanemo s tem, da delamo dobra dela, molimo, hodimo v cerkev. Mnogi v naši deželi mislijo, da je dovolj, če verujejo v ljubega Boga in sprejmejo nekaj krščanskih resnic in potem živijo, kakor se jim zazdi. V Svetem pismu beremo, da tudi hudič veruje v Boga (Jakobovo pismo 2,19) pa še zdaleč ni kristjan.

 

Da postanemo kristjani, je potrebna pristna in iskrena vera v živega Boga

S tem prihajamo k pozitivnemu odgovoru na vprašanje: *Kdo je kristjan?* *Resnični kristjani so kakor svetilnik v temi, vidni daleč naokoli. Drugim omogočajo pravo orientacijo in usmerjajo ljudi k Jezusu.*

Biti kristjan, kaj to pomeni? V čem je jedro krščanstva? V čem se kristjan razlikuje od nekristjana? Mogoče nam bo pomagal primer poroke. V čem se poročeni razlikuje od neporočenega? Sigurno v številnih zunanjih rečeh. Nekateri nosijo prstan, drugi ne. Nekateri imajo skupno hišo, drugi je nimajo. To ni tako pomembno. Pomembno je, da se poročena človeka  ljubita in si zaupata in sta stopila v medsebojno zvezo. Poročila sta se! Dragi moji, zakonska zveza je osebna zveza, to je zveza med žensko in moškim, ki se imata rada.

Tako je tudi s kristjanom. Biti svetopisemski kristjan pomeni, biti osebno povezan z Jezusom Kristusom. Apostol Janez piše v prvem Janezovem pismu 5,1: **Kdor veruje, da je Jezus res Mesija, je rojen iz Boga!** Kristjan je ta, ki veruje v Jezusa, kristjan je ta, ki JEZUSU KRISTUSU naklanja zaupanje. Verovati pomeni zaupati! Če namreč vere ni, potem je lahko vse drugo v redu, a kljub temu nismo resnični kristjani, saj samo po veri pridemo v oseben odnos z Bogom. Kristjan veruje, in sicer veruje v Jezusa Kristusa. Veruje, da je Jezus Kristus edini Odrešenik človeštva. Gre torej za vero v Jezusa kot Sina Božjega, kot učlovečenega Boga. Jezus je sam povedal: *Jaz sem pot, resnica in življenje; nihče ne pride k Očetu razen po meni!*

Svetopisemski kristjan ne veruje samo, da je Jezusovo križanje zgodovinsko dejstvo, ampak veruje, da je Gospod Jezus umrl zanj osebno in za njegovo krivdo. To verovati in vedeti je zelo pomembno. Svetopisemski kristjan  veruje v Jezusa, ki je vstal in živi! Po svojem Duhu je Jezus prišel v moje življenje in ga spremenil. Vstali Jezus po Svetem Duhu živi v mojem srcu. Resnično  nimamo opravka z mrtvim, temveč z živim Kristusom! Svetopisemsko krščanstvo ni čaščenje mrtvih, temveč Svetopisemsko krščanstvo zaupa v vstalega Gospoda, ki je z nami v vsakem trenutku našega življenja. V evangeliju po Mateju 28,20b pravi Jezus: **In glejte: jaz sem z vami vse dni do konca sveta!**

Življenje je dokaz tega, da je nekdo rojen. Ko so morali očetje nekoč še čakati v čakalnici, da bo žena rodila, so hrepeneče čakali na prvi jok svojega otroka. Ko se je ta oglasil, je bilo vse jasno. Življenje je dokaz, da je bil otrok rojen. In kristjanovo življenje je dokaz ponovnega rojstva, tu je Bog dal, da je nastalo nekaj novega. Staro življenje, v katerem Kristus ni v središču, je minilo. Nastalo je nekaj novega. Apostol Pavel piše v drugem pismu Korinčanom 5,17: **Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.** Človek lahko postane kristjan samo po Jezusu Kristusu. V Janezovem evangeliju 3,36 pravi Jezus: **Kdor veruje v Sina Božjega, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina Božjega, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.** Največje bogastvo za vsakega od nas je, da smo Božji otroci in da je Jezus Kristus naš Odrešenik in Gospod!


Živeti kot kristjan v vsakodnevnem življenju

Kako veliko je veselje ob rojstvu otroka! Koliko večje bi moralo biti veselje, ko nekdo postane Božji otrok in dobi večno življenje! Toda dojenček je izpostavljen nevarnostim, potrebno ga je hraniti in negovati; otrok mora rasti in se razvijati. Prav tako pomembno je, da novorojeni kristjan obiskuje bogoslužja, bere Sveto pismo in moli, da bi kot Jezusov učenec lahko postal močan, da bo rastel v dobrih in hudih dneh, da bo zorel in prišel na cilj. Jezus je jasno naročil, naj povsod po svetu ljudje, ki sprejmejo evangelij, postanejo Njegovi učenci. **Učite jih spolnjevati vse, kar sem vam zapovedal!** (Matej 28,18-29) Mi se na naši krščanski poti učimo iz Božje besede in služimo Bogu ter drug drugemu.

Za vsakega kristjana so nujno potrebne naslednje stvari: naštejmo jih 5, na vsak prst na roki po eno:  

1. Božja beseda (Sveto pismo).

Dnevno berimo Sveto pismo kot hrano za notranjega človeka. Sveto pismo nas uči, opominja, hrabri, korigira, tolaži in širi obzorje. Sveto pismo je namreč Božje ljubezensko pismo človeštvu! Sveto pismo  je kompas, smerokaz za naše vsakodnevno  krščansko  življenje. 

2. Molitev. Moliti pomeni, se pogovarjati z Bogom in ga poslušati. Povejmo Bogu, kar nam je na srcu. V Jeremiji 33,3 nas Gospod vzpodbuja naj k Njemu kličemo. **Kliči me in ti bom odgovoril; povedal ti bom velike in nedoumljive reči, ki jih nisi poznal.** Čakajmo nanj, čakajmo na Njegov odgovor! Pogovarjajmo se s tem čudovitim Gospodom, ki tako čudovito skrbi za nas!

3. Skupnost/cerkev. Obiskovanje cerkve, vključitev v Božjo družino. Božja družina nas ščiti pred duhovnim zanemarjenjem. Skupaj smo močnejši kot sami. Salamon piše v Pridigarju 4,12: **In če koga izsiljujejo, mu dva stopita ob stran: trojna vrvica se ne pretrga hitro.**

4. Poklicani smo od Boga, da sodelujemo v cerkvi. Vsak od nas je poklican v Božjo službo. Bog nam je dal darove, da jih vložimo v njegovo kraljestvo. Eden zapoje, drugi piše pesem, tretji pomaga ljudem pri praktičnem delu, četrti speče pecivo.

5. Poslanstvo, oziroma pričevanje drugim ljudem. Biti rešen daje čut za odrešenje! Vsak zdrav kristjan si prizadeva, da bi čim več ljudi pridobil za Kristusa. To kar smo doživeli z Jezusom, povejmo dalje. Je samo ena pot, ki pelje v nebesa in to je Jezus Kristus.

Dragi moji, a smo Svetopisemski Kristjani? Živi Jezus po Svetem Duhu v tvojem srcu, v mojem srcu, v našem srcu? A pripada naše srce popolnoma Jezusu? Amen.

 

 

PODROBNOSTI PRIDIGE
Viktor Andrejek
06. Marec 2016
BCE Maribor