Zamegljen pogled

Datum objave: 21.01.2019

Luka 6,34
Moj pogled je večino časa zamegljen. Zamegljen v smislu, da gledam tako ozko na stvari, ki se dogajajo v mojem življenju. Fokusirana sem na to, koliko dela še moram storiti, kaj vse še je potrebno imeti, pozorna sem na to, kaj imajo drugi in jaz nimam. pozorna sem na stvari, kjer je Bog dal obljubo pa se ni zgodilo še nič. Vsakodnevno opravljam nujna dela, in hodim v službo. Kot da včasih čakam na “boljše” čase. V svojem zakonu sem pozorna le na stvari, ki jih ni, na besede, ki jih ne slišim, na dejanja, ki niso storjena, na neizrečene molitve, ki jih ne upam deliti. 

Zakaj bi bilo potrebno v življenju vedno čakati na prave stvari? Na stvari, ki mislimo, da ko bomo jih imeli bodo polepšale in izboljšale naše življenje. Včeraj, ko sma se z možem pogovarjala, je ob pogledu na zadovoljenega psa, ki mu je srečno vračal pogled, rekel, da se je spomnil na sliko, ki prikazuje gospodarja in njegovega psa. Gospodar v oblaku razmišlja o vseh stvareh, ki jih potrebuje: hišo, avto, nov telefon, … medtem, ko pes v oblaku razmišlja le na to, da je s svojim gospodarjem in je srečen. Kateri od njiju je srečnejši? Ali smo zmožni biti zadovoljni v trenutku, v katerem smo in preprosto to uživati? Ali smo zmožni biti srečni v tem trenutku, brez da bi pomislili na stvari ki so še potrebne in ki si jih želimo? A smo zmožni gledati in skrbeti le za danes in ne tudi za jutri kot pravi vrstica Lk 6,34? 

Ne želim preživeti svojega življenja z zamegljenim pogledom in verjamem, da si tudi Bog tega ne želi. Navsezadnje, če pomislim kakšen pogled ima Bog kmalu vidim, da je njegov pogled ravno nasproten od mojega. Božji pogled je širši, vidi preko vseh ovir. Še več, ovire vidi kot priložnosti za moje življenje. Priložnosti, kjer lahko zrastem in postanem še bolj svobodna. On vidi vse moje želje in neizrečene molitve, vidi moje strahove in pričakovanja. On mi daje obljubo da bo dobro delo, ki ga je v meni začel, tudi dokončal. Česa bi se potem bala? Čemu bi se osredotočala in obremenjevala za naprej? Zakaj bi želela graditi svojo prihodnost, če mi je Bog že obljubil, da bo poskrbel za vse? 

Ko se moj pogled zbistri in pogledam, na svoje življenje kot celoto in na Božje delovanje v njem me preplavi hvaležnost. Hvaležna sem za vse, kar mi je Bog dal, hvaležna koliko me je spremenil in mi pomagal. Na poti, po katerih me vodi, in na katera vem, da brez njega ne bi niti stopila.  Potem vidim, da lahko z zaupanjem prepustim jutrišnji dan njemu. Bog ni nikoli pozen, ampak pride ravno ob pravem času. Vsaka situacija in obdobje, skozi katerega me pelje, prinese svoj sad in riše moje življenje v barvah z jasnimi linijami in ostrim fokusom.


K.N.