Prvič prestopila prag cerkve

Datum objave: 10.02.2016

Ljubezen nikoli ne mine

Bila sem majhna punčka, ko sem prvič prestopila prag cerkve. To, da sem prišla v cerkev, mi v bistvu ni nič pomenilo, vse kar sem takrat vedela je bilo, da imam v cerkvi dobre prijatelje, s katerimi se zabavam in zato je cerkev postala zgradba, v katero sem rada zahajala. Kljub zabavi s prijatelji so bili trenutki, ko sem morala stati v klopi in peti pesmi, ki jih je pela slavilna skupina. Ob takih trenutkih se mi je zdela cerkev nekaj najbolj brezveznega. Ampak kljub temu sem tam stala, pela in opazovala ljudi, ki so vzdigovali svoje roke v zrak. Ker sem vedela, da to pomeni, da se popolnoma predajejo Bogu, sem tudi jaz to poskusila. Nisem vedela, kaj natančno vse skupaj pomeni, a kljub mojim petim letom sem lahko nekaj čutila; občutek, ki je bil fenomenalen, občutek, katerega takrat nisem razumela. Danes vem, da je bilo to moje prvo srečanje z Bogom, prvič sem občutila Božjo prisotnost, Božjo ljubezen.

Čeprav sem se v tistem trenutku počutila nepopisno, sem dvig roke kmalu obžalovala. Na poti domov sta moji sestri posmehljivo omenili dogodek mami. Ker me je bilo tako zelo sram, sem se odločila, da tega ne bom več ponovila. In res, minilo je kar nekaj let, preden sem premagala ta strah. Ker pa občutek Božje prisotnosti ni zbledel, sem iskala načine kako to spet doseči. Hodila sem v nedeljsko šolo ob nedeljah, na krščanske otroške tabore in vse je bilo super. No, vsaj zdelo sem mi je tako, dokler nisem prestopila praga najstnikov in začela hoditi na najstniške tabore. Tam pa smo en večer slavili Boga in govornik je dal poziv, da bi molil za vse tiste, ki še niso sprejeli Jezusa kot svojega odrešenika. Ker sama nisem bila prepričana, da ga res imam, sem premišljevala, če naj stopim naprej ali ne, ustavila me je misel, da že kar nekaj let hodim v cerkev, moja družina je verna in da ne bi bilo ravno pametno, da sedaj vsem pokažem, da Jezus še ne prebiva v mojem srcu. Ker pa je Jezus vedel, da se ne bom premaknila, mi je skozi pastorjeve besede razložil, da tudi če smo že kdaj v življenju sprejeli Jezusa, ni nujno, da sedaj prebiva v nas. Namreč z grehom ga lahko zelo hitro izrinemo. In ni pomembno koliko-krat si sprejel Jezusa v svoje srce, ampak da ga imaš sedaj, v tem trenutku.

Sedaj nisem imela izbire, odšla sem naprej, odločena, da se vrnem odrešena z Jezusom Kristusom! In tako se je tudi zgodilo, dobila sem najboljšega prijatelja za celo življenje, ponovno se je v meni prebudila Božja ljubezen, ki jo čutim še danes. Ta odločitev je bila najboljša stvar, ki sem jo kdaj koli storila. Vsa moja bremena je prevzel Bog! Vse moje grehe, vedno znova briše iz mojega srca! Vso bolečino zamenja z ljubeznijo! Obriše vse moje sloze! Vsako mojo napako popravi! Uresničuje moje sanje! Daje mi upanje, tudi ko sem popolnoma na tleh!

In to je moj Bog, ki je poln ljubezni, ki nikoli ne mine! 


P. V.