Ko gre zares!

Datum objave: 12.09.2018

Moja zgodba

Stara sem 56 let in letos mineva natanko 10 let od operacije zaradi adenoma obščitnice. Po desetih letih so mi določene težave pred in po operaciji ostale žive v spominu. Pri 45. letih mi ni več uspelo skrivati svojih težav pri hoji, ko sem iz meseca v mesec, nato iz dneva v dan postajala šibkejša, izgubljala fizično moč do stopnje, ko mi ni uspelo odviti niti zamaška na že odprti plastenki. Pri vsakem koraku me je spremljala le bolečina, vsaki dan novo razočaranje in obup. Porajala so se vprašanja: Kaj če umrem, kako bo z družino, s sinom, ki še obiskuje OŠ, z možem, ki je v tistem času videl le delo…. V nadaljevanju je krvna preiskava pokazala povečano koncentracijo kalcija (hiperkalcemijo) in napotena sem bila na podrobnejše  preiskave v bolnišnico. Zdravniki ortopedi so se na vizitah ob rentgenskih posnetkih mojih kosti spogledovali, zmajevali z glavami in niso mogli ugotoviti vzroka bolezni. Ugotovili so le, da gre za visoko stopnjo osteoporoze in niso izključili možnosti kostnega raka. Ena nadaljnjih preiskav je pokazala adenom na obščitnici, pri čemer so se odločili za operacijo. Sredi junija sem bila napotena domov, teden dni kasneje sem šla na pregled v ortopedsko ambulanto, kjer je zdravnik ortoped verjetno spregledal nekaj pomembnih podatkov na odpustnici in mi dal napotnico za endokrinologijo. Še isti dan sem se pri okencu naročila za nadaljnjo obravnavo, ki je bila določena za 19. april 2009. Za nekaj trenutkov sem sedla na stol, strmela v datum in v naslednjem hipu imela solzne oči, saj sem vedela, da bo prepozno, da bom gotovo že na invalidskem vozičku, da bom morda že umrla, da… V solzah sem pristopila k okencu in prosila, če me lahko naročijo prej, vendar je bilo moje navajanje vzrokov in posledic zaman. Doma sem bila razočarana, jokala sem in prvič začutila svojo nemoč na celi črti.

Življenje je bilo zame en velik nesmisel in v tistem trenutku bi najraje izginila, da me nihče ne bi več videl. Takrat se nisem zavedala, da je bil Bog z menoj in ni dovolil, da bi me naročili prej, saj je šlo le za klasičen pregled. Naslednji dan sem se v času pogovornih ur napotila v bolnišnico, direktno na oddelek, kjer sem bila hospitalizirana, da povprašam za mnenje predstojnika oddelka. Ni ga bilo ne na oddelku niti v pisarni, zato sem se razočarana vračala iz stolpnice. V množici ljudi, ki so prihajali ali odhajali sem od daleč zagledala predstojnika oddelka, ki se je v daljavi bližal. Postalo me je strah in sram in nisem vedela, kaj storiti. Počasi sem šepala naprej in zdravnik me je prepoznal ter me nagovoril in vprašal, kaj delam tukaj. Brez odgovora sem mu pokazala listek z naročenim datumom. Njegov obraz se je zresnil, prijel me je za roko in rekel, da mu sledim v pisarno, da se mora nujno dogovoriti z določenim zdravnikom, ker moram čimprej na operacijo. Ob 13.uri sem že bila v torakalni ambulanti, kjer so me mimo vrste vpisali na seznam operacij. Kljub dopustom sem 20. avgusta 2008 bila operirana in že naslednji dan čutila več moči. Bila sem presrečna in z navdušenjem vsakemu obiskovalcu povedala, da je operacija bila zadetek v polno. Po šestih dnevih bi naj praviloma šla iz bolnišnice, toda moje splošno stanje zaradi pomanjkanja kalcija se je tako poslabšalo, da sem pomislila celo na smrt.

Moje trenutno navdušenje se je sprevrglo v popolno razočaranje. Zdaj vem, da je Gospod dopustil, da sem zopet »padla«, da me je lahko ponovno dvignil in utrjeval v veri. V bolnišnici sem ostala še dober mesec dni, da se je stanje kalcija v kosteh nekako normaliziralo.  Imela sem čas za razmišljanje o življenju in smrti, o smislu življenja. Začela sem prebirati Božjo besedo in moliti. Redno sta me obiskovala pastorja in mi govorila o čudovitem Bogu, ki ne dela napak in da ima za vsakega izmed nas čudovit načrt. Eden izmed zdravnikov mi je zaupal, da bi zagotovo v dveh letih umrla, toda minilo je 10 let in živim ter hvalim Boga za vse težave, ki so mi dale misliti in me utrdile v veri in upanju. V božji besedi jasno piše, da bomo na tem svetu prihajali v stiske in težave, toda nekega dne bo tega konec in Gospod nam bo izbrisal vsako solzo iz naših oči. Moja vera v Boga je postala mlačna ali pa je ni bilo več. Potrebovala sem ponoven zagon in novih moči, ki jih daje le On, ki je Vsemogočen. Potegnil me je iz globine smrtne sence in pokazal pot po kateri naj hodim. On je prišel na ta grešni svet, da nas reši. Besede, ki sem si jih najprej zapomnila in jih večkrat ponovim so: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« Jn 3,16

I.K.