JEZUS, LJUBEZEN MOJEGA ŽIVLJENJA

Datum objave: 25.03.2018

Sončni zahod
»Ti nisi normalna! Čudno je to, kar počneš. Ti si nor! Ta ni normalen! Ti nisi normalna! To ni normalno!« NORMALNO. Kaj pa sploh je normalno? Kdo pa si upa biti tako predrzen in postavljati merila kaj je normalno in kaj ne? Narekovati smernice sprejemljivega, začrtovati meje priznanega? Grozno je dejstvo, da se tako minljivi in zmotljivi, tako zlahka dotolčeni in tako umrljivi ljudje igramo sodnike in odločamo o tem, kdo sme pripadati naši družbi in na koga se bo gledalo s prezirljivim pogledom. Mi vsi smo BOŽJE STVARSTVO! Mi vsi smo ustvarjeni po BOŽJI podobi. In mi vsi smo z GREHOM ZAZNAMOVANI.

Vsi še zmeraj nosimo brazgotino prvotnega greha in nekje v sebi čutimo to trpkost ob ugrizu prepovedanega sadeža. Vsi smo mi z grehom zaznamovani, oprtani z bremenom izgona znova iščemo raj, svoj dom, tavamo po svetu in blodimo v temi. Nihče ni normalen. Ali drugače rečeno, mi vsi smo normalni. Potujemo po svetu in iščemo sprejetje, iščemo zatočišče in toplino, želimo si najti počitka, da bi odložili svoj tovor, svojo prtljago. Oprtani z vsemi skrbmi in bolečinami, vlečemo za seboj polno zamer in gneva, togote in prekletstev. Sesedamo se od utrujenosti, od žeje in lakote po sreči, se vlečemo po cesti kdo ve kam in se poskušamo kljub vsem svojim ranam, opečeni od zaupanja in s še zmeraj krvavečimi urezninami, prebiti skozi življenje. Tako kot vsi drugi imamo deformirano srce, polno hib in nepravilnosti, ki so jih povzročile številne zavrnitve, mnogoteri zavistni pogledi, nepričakovane laži in tiste licemerske izdaje. Vsi mi še zmerom nosimo brazgotino prvotnega greha. In tako se spotikamo in padamo v svojem življenju ter iščemo ozdravljenje, zacelitev in obnovo. Tako se nemalo kdo nažira in naslaja nad tujim neuspehom in nesrečo; drugi si v želji, da bi njihova bolečina izzvenela preprosto nadenejo maske, se zaklenejo vase in prevzamejo stransko vlogo v realnosti. Pravijo tudi, da pomaga razparati svojo kožo in nanjo vrisati svojo bolečino, govori se da padec ob skoku skozi okno in poletu noči v objem za večno vpije vse solze in da vino odlično ohlaja opekline srca. Ko se več ne prenesemo in ko je razpad našega jaza že tako neznosen, se pričnemo še bolj razdajati in iskati rešitev v človeku. V namenu utehe se prepustimo pogubnim dlanem sočloveka, ki pa nas nehote še bolj izkrivi in izmuči, ki pa nevede ponovno zavrti kolo življenja in tako se spet  vrtimo. Dokler se nam dokončno ne zvrti. Po drugi strani pa tako napredni in tako veleumni, tako pronicljivi in virtuozni, pa še zmerom ne znamo ustvariti sreče, ne izdelati si ljubezni. LJUBEZEN. Ljubezen je tisto, kar zdravi, kar celi in vsako našo okvaro popravi. Tolikokrat se ujame misel v zraku, tolikokrat se obregne ob na tleh ležeč dvom: Kdo me bo ljubil takšno? Kdo docela sprejel in kdo ne zapustil? Kje najti ljubezen, kje najti zagotovilo da se  njegova ljubezen ne bo sprevrgla v pozabo, ne njena prelevila v le  bežni spomin? Ali obstaja ta prvobitna, čista in nespremenljiva ljubezen, ki izpodbija smisel normalnosti in ruši pomen nenormalnosti? Ali obstaja zakulisje, kjer lahko snamem svojo masko in sem to kar sem, oguljeno in izmozgano bitje? Ali obstaja ljubezen, ki je sposobna pretvoriti slanost mojih solza v večno sladkost veselje, me ujeti pri skoku iz okna in postaviti dnevu v naročje in zgladiti vse brazde, lastnoročno vgravirane v svojo drhtečo laket? Ljubezen. Tako vsakdanja, tako izrabljena in tolikokrat neumestno uporabljena beseda. Toda beseda je le obleka, v katero se odene nje pomen. In kaj je ljubezni pomen? JEZUS! Jezus je učlovečenje ljubezni, ta most, ki besedo pretvarja v dejanje. JEZUS JE LJUBEZEN MOJEGA ŽIVLJENJA! Je ta eliksir za mojo dušo, zdravilo, za vsako mojo rano, On je tisti, ki me vodi po poti življenja naravnost do cilja, do večnega življenja.

Jezus je ljubezen mojega življenja, ki je enkrat za vselej s svojo smrtjo na križu dokazal svojemu ljubljenemu človeštvu, da so ob pribitju na križ,  prav tako nadse za vselej pribili Božjo naklonjenost. Jezus, ljubezen mojega življenja, ki je z vsakim prejetim udarcem, zarezanim v svoje telo, objavil, da se je pripravljen za nas soočiti s smrtjo, za nas spopasti s temo in se boriti napram vsaki naši bolezni, vsaki naši hibi srca in izkrivljenosti duha, da se je pripravljen bojevati z našimi odvisnostmi in nemirom, tegobami in gnevom, ker je vedel, da LJUBEZEN VSE PREMAGA! 

V.V.