Hvalnica Božji milosti v Jezusu Kristusu

Datum objave: 16.01.2019

Korinčanom 12,9
Za mano je obdobje velike preizkušnje, ko je bila na nitki obstoja moja vera. Nikoli si nebi mislila, da se Božjemu otroku, ki v resnici iz vsega srca ljubi Gospoda, mu služi z vsem kar je, zgodi takšen duhovni padec.
Naj v samem začetku povem, da vse kar pišem prihaja iz zavedanja, da me je pri duhovnem življenju ohranila le Božja milost v Jezusu Kristusu, mojem Gospodu, Rešitelju.
Pišem v zavedanju, da se bom razgalila, a moje pričevanje in veličina Božje moči je prav v tej zgodbi, zgodbi žene, ki jo je Jezus Kristus odkupil na križu Golgote in opral v svoji Sveti krvi enkrat za vselej. Namen mojega pričevanja ni v tem, da me kdo pomiluje, niti ni provokacija z iskrenostjo v Duhu novorojenega božjega otroka. Pišem, ker si želim in molim, da se skozi ta moj osebni duhovni brodolom, pokaže veličina Božje milosti in ljubezni, ki jo v resnici dojemam šele skozi to duhovno tavanje.
Od kar sem pred dobrim desetletjem spoznala Gospoda, je vse v mojem življenju pelo hvalnico Njemu. Vse sem pustila, zapustila, imela za nevredno v primerjavi z Božjo prisotnostjo, ki je zapolnjevala praznino v mojem srcu. Praznino, ki me je pred desetletjem spravila do roba, kjer sem želela za vedno odnehati.
Lahko bi rekla: »Vzemite mi vse (tudi, če boli in tulim zaradi trganja od tega), le Kristusa Jezusa mi pustite.« On je moj edini zares vreden zaklad.
Rada, kaj rada – najraje sem govorila o Gospodu. Vedno, kjerkoli, komurkoli. Njegova prisotnost me je popolnoma prepojila.  Življenje je bil zame Kristus. Ljubezen mojega življenja. On sam je prinašal v moje razburkano življenje trden mir, radost, veselje. Ne glede na okoliščine.  On je prinašal prve sadove mojega predanega služenja Njemu in Cerkvi, ljudem, ki še te Ljubezni ne poznajo.
A nekomu to ni bilo všeč. Prežal je name in čakal. Čakal na trenutek moje nepozornosti, na splet okoliščin, ko je moj fokus počasi, počasi, zares počasi začel prehajati od resničnega Izvira na izvir, ki ne odžeja. Izvir laži, ki me je zastrupil in pustil žejno.
V začetku niti opazila nisem, da sem začela živeti dvojno življenje. Moje srce je še vedno hrepenelo po Gospodu, Njegovi bližini, a delček srca se je počasi začel odpirati za posvetne poti.
Nespametna, neposlušna in trmasto verujoča laži, sem preslišala vsa božja opozorila in celo verjela, da sem v Gospodovi volji. 
Danes sem prepričana, da se lahko najdem v vrsticah iz Božje besede v evangeliju po Luki 22, 31-32, kjer Jezus govori Simonu: »Glej, satan vas je zahteval, da bi vas presejal, kakor pšenico.« Jezus je nato izrekel besede, ki mi potrjujejo, da tudi v vsej tej zgodbi nisem bila sama, ampak me je spremljala Njegova nedoumljiva milost. Jezus pravi: » Jaz pa sem molil zate, da ne opeša tvoja vera.« Da, cilj satana je bil, da opeša moja vera. 
Satan mi je ponudil darilo z veliko zlato mašno in se podpisal nanj v božjem imenu. Prevaral me je. Začela sem dvomiti v Božjo dobroto, zvestobo. Največji dvom pa je bil posejan v božjo ljubezen do mene in Njegove vsemogočnosti. Da Ti zmoreš, verujem, a mislim, da v mojem življenju to ne drži.
V spletu okoliščin sem vajeti svojega življenja vzela v svoje roke. Zdelo se mi je, da je z mojim čakanjem na Gospoda nekaj narobe, da moram tudi sama narediti korake v blagoslov in na nek način pomagati Bogu do izpolnitve obljub. Danes bi lahko rekla, do izpolnitve mojih sebičnih želja. Kakšna zmota. 
Začela se je moja vojna z Gospodom. Kot trmast otrok sem se mu začela upirati, delati po svoje, ker nisem dobila svoje igračke. Nisem več razumela principa božjega blagoslova, vse sem pomešala. V tej duhovni slepoti sem kot razvajeno, neučakano dete, igračko izsilila in ranila svojo dušo. Pozabila sem, da »…vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči,..« Jak 1,17.

Če nebi bilo Božje milosti, bi me satan lahko zvabil nazaj na stare poti. A Gospod mi je tukaj pokazal kako usmiljen in dober je z mano. Kako skrbi za vse. Kako zelo rad bi me pripeljal do blagoslova, ki ga je pripravil zame. 
Tu se satanov plan ni končal. Vedel je, da sem duhovno šibka. Skozi dogodke, ki bi lahko bili blagoslov mojemu življenju, je začel s svojim pohodom v bitki za moj um. Zmedena od vsega, kar se je v mojem življenju dogajalo, sem začela zapadati v stanje strahu, anksioznosti, napadov panike, ki so bili tako intenzivni, da sem mislila, da se mi bo zmešalo. 
Lahko bi ponovila Pavlove besede, ko je rekel: »Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, marveč delam zlo, ki ga nočem.« Rim 7,19
Spet dajem hvalnico Jezusu in njegovi milosti, ki me je spremlja ves čas, tudi, ko tega nisem videla več.  Vse kar sem zmogla je bil le klic srca: Jezus pomagaj mi. Vem, v tvojem imenu je moč, ki trga vezi, ki lomi laži!
V telesu sem oslabela, v duši zbolela. Nisem imela več moči za boj. Zdelo se je, da se predajam. Prosila sem celo, da me Gospod vzame k sebi, ker ne zmorem več. Bolje, da me vzame On, kot pa da zmaga satan in poslušam njegove šepete, da si življenje vzamem sama.
A ponovno me je Božja milost pritegnila bližje k sebi. Nezaslužena Božja milost.
Sledili so meseci depresivnih epizod, globokega strahu pred ljudmi. Bala sem se vseh, zdelo se mi je, da v vsakem vidim sovražnika, da mi vsi želijo škoditi.  Brate in sestre sem začela zavračati, saj sem začela verjeti lažem, da me varajo z lažnimi nauki in me hočejo odpeljati od Resnice. Nisem zaupala nikomur iz Cerkve.  Bežala sem iz Božje prisotnosti, vse me je obsojalo. Nisem bila vredna, popolnoma sem zgubila zavedanje in resnico, kdo sem v Kristusu. Bežala sem od vseh, zapirala sem se v svojo sobo in se predajala lažem, se poskušala upreti in spet podlegla. Popolnoma otopela sem. Ni bilo več radosti, ne miru, ne veselja, nobenega upanja več. Nekje daleč le zrno vere, da je v imenu Jezusa moč!
In ponovno se pokaže Božja milost. Gospod je videl v mojem srcu to gorčično zrno vere Vanj. Počasi je začela poganjati bilka upanja. Počasi me je Gospod začel dvigati na vseh področjih - telesno, duhovno in duševno. Ponovno sem zaslišala Njegov glas. Ponovno sem se zavedala, da je On moja pomoč, da je on moj Rešitelj.
Razodel mi je kaj je On sam storil na križu zame. Da me nič, prav nič ne more ločiti od Njegove ljubezni. Da on sočustvuje z mano, saj je vse to, kar doživljam jaz, vzel nase in občutil že sam na križu Golgote. Na slavnem, svetem mestu, kjer mi je skozi vero vanj zagotovil odpuščanje vseh mojih zgrešenih poti in mi pridobil večno življenje z Njim.
Božja milost po Jezusu Kristusu me pere, opogumlja, spodbuja, usmerja, opremlja, hrabri, nagovarja, vodi, prinaša mir, radost in upanje, ki ga imam v Njem, ki je varno sidro moje duše.
Kakšna slavna izmenjava na križu!
A satan se trudi dalje, želi me obtoževati, me pomilovati, strašiti, kaže moje pomanjkljivosti, mi želi preprečiti, da bi ponovno služila z popolno predanostjo Njemu.

A Gospod me še vedno kliče: moja ljubljena hči. Cena, ki jo je plačal, je bila previsoka, da bi odnehal. On nikoli ne dvigne rok od svojih otrok. Mi smo tisti, ki bi kdaj v svoji bednosti tega telesa raje za kratek trenutek minljivega posvetnega užitka, zavrgli najdragocenejše darilo. A tudi, ko nam spodleti, on pride v svoji ljubezni in milosti in nas kliče nazaj v polnino, ki jo lahko da samo On. 
Ne bojmo se steči nazaj v objem čiste Ljubezni našega Očeta. Spomnimo se prilike o izgubljenem sinu (Luka 15, 11-32). 

In Jezus je v evangeliju po Luki 22, 32 nadaljeval tako: »…Ko se boš nekoč vrnil, utrdi svoje brate.« Naj bo tako Gospod in hvala, ker mi po svoji milosti pomagaš na poti do večnega cilja. Kot piše Pavel v pismu Filipljanom 3, 12-14, tudi sama pravim: »Ne, kakor da bi to že dosegel ali prišel do popolnosti, vendar pa se trudim, da bi to osvojil, ker je tudi mene osvojil Kristus Jezus. Ne mislim, bratje, da sem to dosegel. Eno pa: pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.«
Pomagaj mi izpolniti tvoje namene, da se proslavi Tvoja veličina in Tvoja moč skozi moje življenje. In naj nikoli ne pozabim, da sem v vsem odvisna od tvoje milosti.
»Dovolj ti je moja milost. Moč se dopolnjuje v slabotnosti.« 2 Korinčanom 12,9


D.V.