Slavljenje Boga

»Vse kar diha, naj hvali GOSPODA« (Ps 150,6)

Slavljenje BC Maribor
Slavljenje

Ko se zberemo k bogoslužju, pojemo in slavimo Gospoda. Z zahvalo prihajamo k njegovim vratom in s hvalnico v njegove dvore. Gospoda ne slavimo le zato, kar je storil, ampak predvsem zato, ker je On edini vreden slave in časti. Slavljenje je prostor in čas, kjer se človek in Bog srečata, kjer se Nebesa in Zemlja dotakneta, čas ko je človek v popolnem strinjanju z Božjo voljo in Božjo Besedo.

Temu petju, igranju, vzklikanju, dvigovanju rok, ploskanju,… rečemo slavljenje.

Ko prebiramo Sveto pismo, pa odkrivamo, da je slavljenje mnogo več. Za primer bomo uporabili osebe iz Svetega pisma. Farizeji in duhovniki so bili voditelji Izraelskega ljudstva. Bili so posvečeni za služenje Gospodu in vodenju ljudstva. Darovali so daritve, opravljali molitve, slavili Gospoda. Vendar je Jezus imel veliko povedati o njih. Poglejmo si nekaj njihovih značilnosti:

  • na videz pobožno opravljajo dolge molitve (Mr 12, 40)
  • vsa svoja dela opravljajo zato, da bi jih ljudje videli (Mt 23, 5)
  • razvrednotili so Božjo besedo zavoljo lastnega izročila (Mt 15, 6)
  • na zunaj se kažejo ljudem poštene, znotraj pa so polni hinavščine in krivice (Mt 23, 28)
  • radi imajo častna mesta na gostijah, prve sedeže v shodnicah, pozdrave na cestah... (Mt 23, 6)
  • vežejo težka in neznosna bremena in jih nalagajo ljudem na rame, sami pa jih še s prstom nočejo premakniti (Mt 23, 4)
  • pred ljudmi zaklepajo nebeško kraljestvo (Mt 23, 13)
Jezus je rekel o njih: "To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Zaman me častijo, ker učijo človeški nauk in zapovedi." (Mt 15, 8-9)

Poglejmo še življenje Davida. Bil je preprost, iskren in zvest Gospodu.

  • vedno se je zanašal na Gospoda, nikoli na svojo moč ali na druge ljudi
  • vedno je iskal Božjo voljo in iskal nasvet pri Gospodu
  • slavil je Gospoda v vsaki situaciji svojega življenja
  • držal se je Gospodovih poti
  • ker je bil iskrenega srca pred Gospodom, ga je Gospod potrdil s tem, da je rekel, da je človek po njegovem srcu, čeprav je David tudi grešil.

V 2. Samuelovi knjigi 6, 16 beremo, da je kralj David na vso moč skakal in rajal pred Gospodom, da ga je celo njegova žena Mihola, ko ga je videla, zaničevala v svojem srcu. Bila je religiozna kot farizeji. Gledala je na zunanjost in mislila, da se za kralja ne spodobi, da tako skače in raja pred Gospodom. Pri njej lahko opazimo delovanje religioznega duha. Religiozni duh vsiljuje to religiozno razmišljanje, kaj se spodobi in kaj ne. Kako se obnašati, da ne bodo drugi imeli slabega mnenja o nas. Kako naj izgledajo zunanje stvari. David pa je bil svoboden. S srcem je ljubil Boga in tako se je tudi obnašal. Ni se pretvarjal. Vseeno mu je bilo, kako bo izpadel v očeh ljudi. Njemu je bil Bog na prvem mestu in ne svoja čast in ugled.

David ni le slavil Gospoda s petjem, njegovo celotno življenje je bilo slavljenje. Torej slavljenje ni le prepevanje v cerkvi, ampak naše življenje. Boga ne slavimo le z ustnicami, ampak s svojim življenjem. Gospod je vesel našega iskrenega slavljenja v cerkvi, gotovo je veliko bolj vesel našega življenja po Njegovi volji. Da naše srce ni daleč od Njega, ampak da smo mu zvesti, ga ljubimo in mu sledimo. Pregovori 28, 4 pravijo: "Kateri zapuščajo postavo, hvalijo krivičnika." Torej, če izpolnjujemo Božjo voljo, hvalimo Gospoda.

Slavljenje je torej naša drža. Gospoda najbolj počastimo z vero, s poslušnostjo in zvestobo v majhnih stvareh. Slavljenje ni to, da gremo v nedeljo v cerkev, med tednom pa živimo brez Boga. Slavljenje je naše pričevanje za Jezusa. Najbolj lahko pričujemo s tem, če ljubimo drug drugega, če ne pričujemo samo z usti, ampak s svojim življenjem.

Ko je Jezus ozdravil slepega in je slepi po templju razlagal, kako ga je Jezus ozdravil, so mu farizeji na zaslišanju rekli: "Daj čast Bogu! Mi vemo, da je ta človek grešnik." (Jn 9, 24) Torej je ta človek s tem, ko je pričeval, kar je Jezus storil zanj, slavil Jezusa.

Slavljenje je vsak trenutek našega življenja. Ko jemo, ko spimo, ko delamo, telovadimo, ko čakamo na avtobus, ko hodimo po cesti, v vsakem trenutku slavimo Gospoda. S svojim življenjem pričujemo, da je Bog dober in da Njegovo usmiljenje traja na veke. Sol zemlje in luč sveta nismo le v cerkvi ali med brati in sestrami, ampak vsak dan, vsak trenutek svojega življenja.